Od kod je tekst knjige na fotografiji podstrani »O nas«?
Moj nono Janez Jelačin, rojen 1888, je bil navdušenec za zdravljenje živali, kar pričajo zapiski z Živinozdravniškega tečaja aprila 1914 na Grmu pri Novem mestu. Že 4 mesece po tem je šel z drugimi slovenskimi sinovi služit cesarju in v Galiciji ob vojskovanju na tuji zemlji in za tujce veliko zdravil konje. Po vrnitvi domov je doma v Senožečah ustanovil mali rejski center za sivorjavo govedo in iz Švice pripeljal plemenske bike. Lahko ga prištevamo med zaslužne za to pasmo na Slovenskem, ki ima danes ime kraška sivka.
Vse do prihoda prvih šolanih veterinarjev iz Veterinarske fakultete v Zagrebu in kasneje iz Ljubljane, je brezplačno pomagal kmetom pri zdravljenju govedi in pri porodništvu. Gene za veterinarsko medicino sem očitno dobil od njega, saj me k temu ni nikoli kaj veliko spodbujal, le pripovedoval mi je o poklicu. Da bom živinozdravnik pa sem znal povedati že pri 5 letih. Knjigo z zapiski z živinozdravniškega seminarja iz leta 1914 pa sem dobil že kot veterinar, ko sem ob njegovi smrti leta 1982 služil vojaški rok.
Vsakič, ko primem knjigico v roko in berem čudovito pisavo, ki opisuje takratno dojemanje veterinarske medicine, mi je prijetno pri srcu in sem zadovoljen z izbiro poklica in prehojeno potjo - hvala ti, nono Janez.
